V Italiji od leta 1992 obstaja odlok, ki za imisije naprav za prenos električne energije (NF-EMP) predpisuje imisijske mejne vrednosti ICNIRP. Pri DV je treba dodatno upoštevati preventivne oddaljenosti od krajev, na katerih se dlje časa zadržujejo ljudje. Italijansko ministrstvo za okolje je leta 1998 izdalo uredbo (Italy, 1998), ki se od mednarodnih smernic razlikuje tako v strokovni podlagi kot v mejnih vrednostih izpostavljenosti. Že mejne vrednosti za kratkotrajno zadrževanje so nižje od vrednosti ICNIRP. Za dolgotrajno izpostavljenost je opozorilna mejna vrednost za NF MP 10 µT, torej občutno nižja in znaša 5 % mejne vrednosti ICNIRP (2010). Pri novih napravah je treba te mejne vrednosti upoštevati od samega začetka; obstoječe naprave, ki presegajo mejne vrednosti, je treba sanirati.

Dozimetrične količine (gostota induciranega toka, SAR) niso omenjene. Po drugi strani pa so uvedeni posebni nivoji omejitve izpostavljenosti, ki so imenovani »mejne vrednosti izpostavljenosti«, »opozorilne mejne vrednosti« in »ciljne mejne vrednosti«. V odredbi niso eksplicitno pojasnjene. Definicijo najdemo v osnutku zakona, o katerem razpravlja italijanski parlament:

• mejne vrednosti izpostavljenosti so imisijski nivoji EMP, ki nikakor ne smejo biti preseženi;
• opozorilne mejne vrednosti so imisijske vrednosti, ki ne smejo biti presežene v bivalnem okolju (stanovanjski objekti, šole, bolnišnice, igrišča …). Posebej so definirane kot preventivne vrednosti za zapoznele učinke;
• ciljne mejne vrednosti (»quality goals«) so emisijske vrednosti, ki so usmerjene k previdnosti tudi glede zaščite pred morebitnimi zapoznelimi učinki.