Pred prikazom posameznih načel velja uvodoma jasno razmejiti razlike med načeloma previdnosti in preventive. V teoriji je glavna razlika med njima v tem ali so povezave med vzrokom (vpliv na okolje, zdravje ljudi) in posledico (škoda v okolju, zdravstvene posledice) znanstveno dokazane. Kadar vemo, da obstaja določena vzročna zveza med posegom v okolje in nastankom škode, se uporablja načelo preventive. Kadar pa take gotovosti ni, se uporablja načelo načelo previdnosti.
V politiki upravljanja tveganj se načelo previdnosti upošteva ob visoki stopnji znanstvene negotovosti ko zaradi možnih posledic ni primerno čakati na končne izsledke znanstvenih raziskav. Načelo previdnosti ni načelo, ki bi določalo, kaj je potrebno storiti, da bi dosegli neko dodatno varnost ali celo, kako ravnati v primerih, ko je potrebna dodatna previdnost. je v analizi nekaterih najpogostejših in najvplivnejših primerov uporabe previdnostnega načela ugotovil štiri okoliščine, ki upravičujejo dodatno previdnost in sicer:
- Ko imamo opraviti s pomembnimi vrednotami, ki jih tradicionalne metode odločanja običajno sistematično podcenjujejo – kot sta zdravje ljudi in okolje.
- Kadar bi odločitev lahko povzročila nepopravljive in hude posledice in so vrednote, za katere gre, prav tako nenadomestljive.
- Kadar je čas vsaj tako pomemben kot pravilnost zaključkov ter
- Kadar je pomembneje, da se izognemo lažno negativnim, kot lažno pozitivnim rezultatom.
Več o načelu previdnosti v posebnem poglavju v nadaljevanju.