Pred prikazom posameznih načel velja uvodoma jasno razmejiti razlike med načeloma previdnosti in preventive. V teoriji je glavna razlika med njima v tem ali so povezave med vzrokom (vpliv na okolje, zdravje ljudi) in posledico (škoda v okolju, zdravstvene posledice) znanstveno dokazane. Kadar vemo, da obstaja določena vzročna zveza med posegom v okolje in nastankom škode, se uporablja načelo preventive. Kadar pa take gotovosti ni, se uporablja načelo načelo previdnosti.
Z drugimi besedami, preventivni ukrepi so uporabljeni za zagotavljanje znižanja obremenjenosti okolja in ljudi in s tem povezanim dokazanim zmanjšanjem škode oziroma znižanjem tveganja, medtem ko se previdnostni ukrepi uvajajo takrat, ko verjetnost potencialnega tveganja ni nedvomno izkazana.
V teoriji, predvsem v EU in njenih državah članicah, je ločnica med načeloma previdnosti in preventive na teoretični ravni opredeljena. Praksa pa je pokazala, da široka uporaba načela previdnosti avtomatično vključuje tudi načelo preventive, ki je zato po mnenju določenih avtorjev postalo nekoliko nepotrebno. Prav tako se številni mednarodnopravni viri (med njimi tudi Rio deklaracija) opredeljujejo zgolj do načela previdnosti, pri čemer lahko sklenemo, da to po vsebini vključuje tudi načelo preventive. Tudi če takšno razlago sprejmemo, je potrebno poudariti, da konkretni ukrepi morajo odraziti ali gre za dejansko, znanstveno dokazano povezavo med vzrokom in posledico, ali pa na takšno povezavo samo, sicer utemeljeno, sumimo.
Poglejmo gornjo trditev nekoliko podrobneje. Čeprav med načeloma sicer v teoriji ter po določenih pravnih virih (tudi Zakon o varstvu okolja) obstaja razlikovanje, se:
- načelo previdnosti uporabi v primeru, ko obstaja znanstvena negotovost glede obstoja tveganja za okolje/zdravje, ki bi ga lahko potencialno predstavljal nek poseg v okolje. Načelo previdnosti se lahko nanaša na bolj konkretne postopke in uvajanje tehnologij, na podlagi znanosti in tehnike, načelo samo pa pomeni okvir tako za zakonodajalca, pripravljavca predpisov kot tudi za ostale pravne in fizične osebe, ki so lahko eventualni onesnaževalci okolja. Načelo previdnosti se nanaša na uvajanje novih tehnologij in postopkov predvsem v smislu urejanja bodočega stanja.
- načelo preventive uporabi v primeru, ko te negotovosti ni oz., obstaja jasno dokazano tveganje, ki ga lahko nek poseg v okolje predstavlja, Načelo postavlja in določa splošni okvir, ki naj bo zakonodajalcu, pripravljavcu predpisa itd. vedno v ospredju pri sprejemanju vseh pravnih norm (npr. pri določanju mejnih vrednostih, standardov, pravil ravnanja) v zvezi z varstvom okolja. Načelo vključuje tudi splošno podajo priporočil. Načelo preventive se nanaša na trenutno razpoložljivo najboljšo tehniko, na podlagi katere se predpišejo mejne vrednosti ter standardi za urejanje sedanjega stanja.
Načeli v kontinentalnem pravnem sistemu, kateremu pripada tudi Republika Slovenija, nimata neposredne pravne veljave, v večini primerov sta bolj priporočili, napotili, ….včasih sta bolj, včasih manj zavezujoči, v večini sta moralno pravični in splošno sprejeti, na podlagi in v skladu z njima pa so nato sprejeta bolj določena pravna določila.
V praksi jasnega razlikovanja ni zaznati. Še več, uporaba načela previdnosti je mnogokrat raztegnjena tudi na situacije, ko je tveganje dokazano, negotovosti glede vplivov na okolje pa ni.
Razlika med mehanizmoma preventive ter previdnosti postane izrazitejša predvsem ob uporabi načela sorazmernosti (ki je inherentno obema načeloma – oz. nadaljnji korak pri njuni aplikaciji). Pri uporabi načela sorazmernosti je potrebno tehtati med koristmi in stroški ukrepov v primerjavi s tveganji, ki jih potencialno predstavlja poseg v okolje (npr. gradnja daljnovodov). V kontekstu previdnosti v povezavi z ugotovljenimi tveganji zaradi nizkofrekvenčnimi magnetnimi polji (NF MP) to pomeni, da morajo biti stroški ukrepov nizki oz. zanemarljivi (tako tudi npr. SZO[1] – poglavje 5.2.1 Stališče SZO do načela previdnosti) saj ni jasno, kakšne koristi za zdravje bi previdnostni ukrepi (ob upoštevanju znanstvene negotovosti) sploh prinesli. Po drugi strani pa je tehtanje med stroški, koristmi in tveganji lahko bolj konkretno izvedeno v sklopu uporabe načela preventive, kjer so koristi bolj jasno izkazane, tveganja pa jasno dokazana in poznana.
V Sloveniji je načelo previdnosti opredeljeno v 8. členu ZVO-1. Poleg načela previdnosti pa je v tem zakonu v 7. členu navedeno tudi načelo preventive. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS (sklep opr. št. I Up 221/2019), načelo previdnosti na eni strani zahteva, da v primeru dvoma prevlada korist varstva okolja pred drugimi interesi, načelo preventive pa postavlja v ospredje dolžnost preventivnega ukrepanja, torej izvedbo tistih ukrepov, ki preprečijo hkrati neposredno nevarnost za okoljsko škodo kot tudi škodo samo. Poleg tega to načelo vsebuje tudi dolžnost, da se okoljska škoda odpravlja že pri viru samem.
[1] Svetovna zdravstvena organizacija