Home » Prakse uvajanja načela previdnosti v nekaterih državah EU

Prakse uvajanja načela previdnosti v nekaterih državah EU

od jure
Prakse uvajanja načela previdnosti v nekaterih državah EU

Poročevalec DZ v komentarju ZVO-1 navaja, da so vsi obstoječi predpisi EU, ki urejajo emisije in standarde kakovosti okolja, pripravljeni na podlagi načela previdnosti in ugotovitev SZO, katerih namen je zagotoviti najvišjo stopnjo varovanja človekovega zdravja in varstva okolja v skladu z znanstvenimi spoznanji in tehnološkimi zmožnostmi .

Člen 6(3) Direktive o habitatih (EU, 1992) je v slovensko zakonodajo prenesen v obliki presoje sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja, ki se opravlja v okviru celovite presoje vplivov na okolje in drugih postopkih. Metodologija presoje je določena s Pravilnikom o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja (Ul RS 130/04), ki je tudi zelo nedvoumen pri uporabi načela previdnosti: »V postopku presoje sprejemljivosti se uporablja načelo previdnosti v vseh stopnjah presoje tako, da v primeru dvoma prevlada javna korist ohranjanja narave nad razvojnimi interesi in drugimi javnimi koristmi. Šteje se, da je dvom izkazan, če odločitve v posameznih stopnjah presoje ni možno sprejeti na objektivni in z dokazi podprti ugotovitvi, v skladu z določbami tega pravilnika.«

Nekatere države so uveljavile predpise, ki temeljijo na smernicah ICNIRP  bodisi v obliki zakonov oz. prostovoljnih standardov, bodisi priporočil, druge pa so ubrale bolj restriktivno politiko z argumentom uvajanja načela previdnosti.

V Evropi so zakonodajo in priporočila, ki temeljijo na načelu previdnosti, doslej sprejele nekatere države, med njimi Italija, Nemčija, Francija, Švica in na določen način tudi Slovenija. Pristopi se med njimi precej razlikujejo in kažejo, da za temi ukrepi ni jasnih strokovnih usmeritev, temveč zgolj politična motivacija trenutnih vladajočih struktur, da izvedejo ukrepe, ki naj bi pomirili javnost. Vendar praksa kaže, da je ravno v državah, ki zakonsko uvajajo nižje mejne vrednosti od znanstveno določenih, javno mnenje do problematike NF MP najbolj odklonilno in utrjeno v prepričanju, da tudi nizke jakosti izpostavljenosti pomenijo veliko zdravstveno tveganje.