Izpostavljenost električnim in magnetnim poljem ni nov pojav. Odkar je Werner von Siemens v drugi polovici 19. stoletja odkril princip proizvajanja električne energije s pomočjo elektrodinama, se izpostavljenost umetnim virom nenehno povečuje skupaj s povečano potrebo po porabi električne energije, razvijajočimi se novimi tehnologijami ter spremembami socialnega vedenja ljudi. Elektrika je prodrla na vsa področja človekovega življenja, saj stroje in naprave, ki jih poganja elektrika, najdemo v industriji, prometu, znanosti ter medicini in seveda tudi v slehernem gospodinjstvu.
Električna in magnetna polja so lahko naravnega ali umetnega izvora.

Sončna svetloba je primer elektromagnetnega sevanja. Čutimo jo kot toploto in vidimo kot svetlobo. Posredno sevajo tudi telesa, ki jih sonce obsije, saj postanejo vidna in se segrejejo. Za večino vrst sevanj človek nima ustreznih čutil. To so rentgenska sevanja, ultravijolična sevanja, radijski vali in radioaktivni delci.

Naravnega izvora je tudi zemeljsko statično magnetno polje, kateremu smo neprestano izpostavljeni in na katerega reagira kompas. Tudi električno polje, ki nastane zaradi razelektritev v ozračju (strela) ali drgnjenja dveh predmetov, je naravnega izvora. Najpomembnejši izvor naravnih elektromagnetnih sevanj je Sonce.

 

Električna in magnetna polja, ki jih povzroča človek (npr. daljnovodi in kablovodi za prenos električne energije, transformatorske postaje, električne napeljave v stanovanjih ter vse gospodinjske in druge električne in elektronske naprave, ki potrebujejo elektriko za svoje delovanje) so umetnega izvora. Ti viri dosegajo neprimerno večje jakosti kot sevanja naravnih virov.