Kaj kažejo izsledki študije INTERPHONE?

Doslej največja mednarodna raziskava Interphone je analizirala povezavo med štirimi tipi tumorjev, ki se nahajajo v tkivih, ki so med pogovorom z mobilnim telefonom najbolj izpostavljeni in se v njih absorbira največ energije (gliom, meningiom, akustični nevrinom, tumor obušesnih žlez) in uporabo mobilnega telefona. Pričela se je že v letu 2000, vanjo je bilo vključenih 13 držav in 21 institucij, stala je 19 milijonov evrov ter skupno obravnavala 2765 primerov glioma, 2425 primerov meningeoma, 1121 primerov akustičnega nevroma, 109 primerov malignega tumorja na obušesni žlezi ter 7658 kontrolnih primerov. Vse raziskovalne institucije so uporabljale enako metodologijo raziskav, ki so potekale kot študije primerov in kontrol v obliki intervjujev. Bistveni prednosti študije Interphone sta prav enotna metodologija in veliko število obravnavanih primerov, k čemur je veliko pripomoglo koordiniranje študije, ki ga je opravljala Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC).
Pri gliomih izsledki variirajo glede na čas od začetka uporabe in trajanje vsakodnevne uporabe telefona, vendar pa je število uporabnikov v posameznih državah majhno in so izsledki zato primerljivi. Lahkola s sodelavci je pokazal na bistveno povečano tveganje glioma pri osebah, ki so mobilni telefon uporabljale 10 let in več, na tisti strani glave, kjer so držale telefon. Ta ugotovitev je lahko bodisi vzročna ali posledica eksperimentalnih napak. Vpliv dolgotrajnejše uporabe je težko oceniti, saj je v raziskavi sodelovalo le malo ljudi, ki so mobilni telefon uporabljali več kot deset let.
Študije, izvedene v okviru Interphone, so prinesle le malo pozitivnih rezultatov o povečanem tveganju meningioma in akustičnega nevroma. Število dolgoletnih uporabnikov ter tistih, ki zelo pogosto uporabljajo mobilni telefon, je bilo v tem primeru celo manjše kot pri gliomu. Zato je težko podati dokončne sklepe o morebitni povezavi med uporabo mobilnih telefonov in tveganjem za pojav teh tumorjev. Pregled podatkov iz nordijskih držav ni pokazal povečanega tveganja meningioma kot posledice dolgoletne ali pogoste uporabe telefona, pokazal pa je pomembno povečano tveganje akustičnega nevroma po deset in več letih uporabe telefona na strani tumorja (razmerje obetov 3,9 [interval zaupanja 0,9-6,5]). Tudi tu avtorji zaključujejo, da je ta ugotovitev lahko posledica eksperimentalnih napak in majhnega števila primerov.
Porasta tveganja tumorjev v predelu obušesne žleze ni bilo opaziti pri nobeni od opazovanih izpostavljenosti. V kombinirani analizi podatkov je Lönn s sodelavci opazil neznačilno povečano tveganje benignih tumorjev pri ipsilateralni uporabi več kot deset let, medtem ko pa je bilo manjše tveganje ugotovljeno pri kontralateralni uporabi, kar pa je lahko posledica različnih odzivov posameznikov v kontrolni in izpostavljeni skupini.
Sadetski s sodelavci je v študiji, v kateri so bile vključene osebe, ki so poročale o bistveno pogostejši uporabi mobilnega telefona, pokazala na možnost povezave med pogosto uporabo mobilnega telefona in tveganjem za pojav tumorjev v predelu obušesne žleze. Za oceno tveganja so potrebne dodatne raziskave glede tovrstne povezave, z daljšimi latentnimi obdobji in velikim številom oseb, ki zelo pogosto uporabljajo mobilni telefon.
Poleg objavljenih raziskav, ki so bile izvedene v okviru mednarodne študije »Interphone«, je bilo o vplivu mobilnih telefonov na zdravje objavljenih precej drugih študij s strani raziskovalcev iz Skandinavije.
Niz raziskav je izvedel Hardell s sodelavci o vplivu uporabe mobilnega telefona na nastanek možganskega raka in ugotovil, da uporaba mobilnega telefona na eni strani glave predstavlja 2,5-krat (interval zaupanja 0,9-4,5]) večje tveganje nastanka možganskega tumorja v tistem delu možganov, kjer se energija sevanja najbolj absorbira. Avtorji so ocenili, da je uporaba analognih mobilnih telefonov povezana z večjim tveganjem nastanka malignih možganskih tumorjev na strani, na kateri je bil uporabljen telefon. Kasneje je Hardell s sodelavci ugotovil 3-krat večje tveganje (razmerje obetov 3,6 [1,7-7,5]) za razvoj glioma pri uporabnikih, ki so prvič začeli uporabljati mobilni telefon pred več kot 10 leti.
Vendar druge študije niso ugotovile povezave med gliomom in trajanjem uporabe ali kumulativno izpostavljenostjo.
Han s sodelavci je v primerjalni analizi 11 študij ugotovil, da večina študij ni ugotovila povezave med razvojem akustičnega nevroma in uporabo telefona. V primerjalni analizi 3 pozitivnih študij so avtorji ugotovili 2,4-krat povečano tveganje za pojav ipsilateralnega akustičnega nevroma pri več kot 10. letni uporabi telefona. Nedvomno je ugotavljanje dejavnikov tveganja za pojav akustičnega nevroma velik izziv zaradi dolge latentne dobe. Avtorji zaključujejo, da je glavna slabost retrospektivnih študij pomanjkanje natančnih podatkov o sevalnih obremenitvah posameznikov zaradi uporabe mobilnih telefonov in drugih verodostojnih podatkov, ki se nanašajo čas pogovorov, način uporabe telefona in ugotavljanje drugih ključnih dejavnikov tveganja, ki lahko vplivajo na pojav raka.
Že sami raziskovalci se strinjajo, da je zmanjšano tveganje za gliom in meningiom, ki ga izkazuje študija Interphone, po vsej verjetnosti posledica pristranskosti sodelujočih ali drugih sistemskih napak študije. V študiji so posamezniki svojo izpostavljenost namreč opisovali s pomočjo intervjujev in anket za predhodno večletno (tudi do 10 let) obdobje, kar pa je lahko zelo nenatančno ali celo pristransko zaradi trenutnega zdravstvenega stanja. Izkazane slabosti študije zmanjšujejo zaupanje in postavljajo pod vprašaj tudi zaključke študije, da ni izkazanega povečanega tveganja za nastanek glioma in meningioma tudi pri dolgotrajni uporabi mobilnega telefona.
Obenem je potrebno opozoriti, da so se izhodišča za študija oblikovala pred več kot 10 leti in po takratni definiciji intenzivni uporabniki to danes niso več. Povprečno trajanje uporabe mobilnega telefona sodelujočih v študiji je znašalo 100 ur, mesečno pa med 2 in 2,5 ure. Tudi meja za največje uporabnike mobilne telefonije (1640 ur v življenju) predstavlja le približno polurno uporabo mobilnega telefona na dan v 10 letih. Danes je uporaba mobilnih telefonov veliko bolj razširjena, še posebej med mladimi. Res pa je, da so SAR vrednosti, ki jih danes dosegajo mobilni telefoni, 2 do 5 krat nižje od mobilnih telefonov izpred 10 – 15 let, vse več pa se danes poslužujemo drugih oblik uporabe mobilnih telefonov (tekstovna sporočila, elektronska pošta), zaradi česar so tudi izpostavljenosti uporabnikov manjše.
Študija Interphone ni pokazala na povečano tveganje za možganske tumorje. Vendar podatki za najbolj izpostavljene posameznike ter spremenjeni vzorci uporabe mobilnih telefonov v obdobju po študiji Interphone, še posebej med mladimi, kličejo po nadaljnjih raziskavah o tveganju za nastanek možganskega raka in uporabi mobilnega telefona.
Absorpcija VF sevanj mobilnih telefonov je osredotočena na majhen predel glave v bližini slušalke. Izpostavljenost je različna glede na to, na kateri strani glave uporabnik drži slušalko.
Študije primerov analizirajo uporabo mobilnih telefonov pri skupini obolelih za tumorji v glavi s podobno “kontrolno” skupino brez teh tumorjev. Nekateri pacienti, ki so jih spraševali, na kateri strani glave so navadno držali slušalko, so se tega težko spomnili in čisto mogoče je, da je na njihov odgovor vplivalo dejstvo, na kateri strani se je pojavil tumor. Zdrave osebe v kontrolni skupini s tem niso obremenjene, saj ne vedo, katera stran glave bo upoštevana pri analizi. Ta problem so opredelili že v sami prvi tovrstni študiji, ki je pokazala na povečano tveganje na strani uporabe telefona in zmanjšano tveganje na nasprotni strani, čeprav do zmanjšanega tveganja na nasprotni strani v primerjavi s kontrolno skupino ne bi smelo priti. To so ugotovili v eni od študij, vendar pa v tem konkretnem primeru niso našli povezave med povečano izpostavljenostjo in povečanim tveganjem na strani uporabe telefona. Odprto ostaja vprašanje, ali so izsledki študij, ki poročajo o povečanem tveganju pojava tumorja na strani uporabe telefona izključno posledica motečih dejavnikov ali tudi dejanskih učinkov.
Številne študije so preučevale potencialno tveganje za pojav raka zaradi izpostavljenosti VF sevanjem radiodifuznih oddajnikov. V večini primerov ni bilo mogoče narediti sklepov, v nekaterih primerih pa se je pokazalo povečano tveganje za pojav levkemije pri otrocih, ki so živeli v bližini močnih televizijskih in radijskih oddajnikov. Dve izmed študij primerov (case-control) sta bili v letih 2007 in 2008 opravljeni v Koreji oz. v Nemčiji. Korejska študija je pokazala povečano število primerov otroške levkemije v oddaljenosti do 2 km od srednjevalovnih oddajnikov, ni pa pokazala soodvisnosti med ocenjeno poljsko jakostjo in porastom levkemije.
Kljub skrbnemu načrtovanju študije rezultati v veliko primerih kažejo na manjše tveganje za nastanek nekaterih oblik tumorjev ob porabi mobilnih telefonov kot v primeru neuporabe. Tako je razmerje obetov (Odds ratio ali OR) za redne uporabnike mobilne telefonije za gliom 0,81 in za meningiom 0,79, kar pomeni, da študija ugotavlja, da je tveganje za nastanek glioma in meningioma med rednimi uporabniki mobilnega telefona manjše kot med neuporabniki. Tudi za dolgotrajne uporabnike (uporabniki več kot 10 let) študija ne nakazuje na povečanje OR: za gliom znaša OR 0,98, za meningiom pa znaša 0,83.
Kritični pregled znanstvenih raziskav o vplivu VF EMS mobilnih telefonov je pripeljal do zaključka, da je povezava med gliomom in akustičnim nevrinomom ter sevanjem mobilnih telefonov omejena, medtem ko je povezava med vsemi drugimi vrstami raka nezadostna za izoblikovanje končnih zaključkov.
IARC ni kvantitativno ocenila tveganja, kljub temu pa je ugotovila, da določene epidemiološke raziskave med uporabniki mobilnih telefonov kažejo na 40% povečanje tveganja za nastanek glioma ter 15% povečanje tveganja za meningiom med najbolj pogostimi uporabniki (povprečno vsaj 30 minut na dan v zadnjih 10. letih).
Celovit in kritičen pregled vseh drugih relevantnih raziskav je privedel IARC do sklepa, da je povezava med rakom in poklicno izpostavljenostjo sevanjem kakor tudi izpostavljenostjo sevanjem iz okolja (oddajniki, bazne postaje) nezadostna za izoblikovanje končnih zaključkov.