Home » Rak pri otrocih

Rak pri otrocih

od jure

Eno od najpomembnejših raziskovalnih področij o morebitnih tveganjih za zdravje zaradi  NF električnih in magnetnih polj je otroška levkemija in ostali raki pri otrocih. Prve objave o tem segajo več kot 40 let nazaj, ko sta Wertheimer in Leeper (1979) opisala svoje opažanje povezave med otroškim rakom in daljnovodi v bližini njihovega doma. Kot posledica dveh meta študij Greenland et al. (2000) ter Ahlbom et al. (2000) IARC (Mednarodna agencija za raziskave raka) leta 2002 v svojem vrednotenju dokazov za rakotvornost zaključila, da bi lahko statistične povezave, opažene pri nekaterih epidemioloških študijah o otroškem raku, šteli kot ”omejene” dokaze. Laboratorijske študije na živalih te povezave niso potrdile. Prav tako niso prepoznali biofizikalnih mehanizmov, s katerimi bi si lahko razložili kancerogeni učinek. Kljub temu pa je IARC izpostavljenost NF magnetnim poljem označila kot ”morebitno kancerogeno za ljudi” in razvrstila nizkofrekvenčna magnetna polja v skupino 2B. Ta klasifikacija kaže, da je bila povezava opredeljena kot verodostojna, vendar pa ni bilo mogoče izključiti napake v raziskavah, naključja, pristranosti ali motečih spremenljivk kot razlag za to povezavo, zato vzročnost ni bila potrjena. Dokazi niso bili dovolj zanesljivi, da bi lahko NF magnetna polja razvrstili kot ”kancerogena” ali ”verjetno kancerogena”. Dokaze za vse ostale vrste otroških rakov, vključno z rakom na možganih, pa je leta 2002 IARC ovrednotila kot nezadostne. Leta 2007 je SZO v svojem poročilu potrdila klasifikacijo IARC in zaključila, da kasnejše študije niso doprinesle novih dokazov, ki bi spremenili obstoječe sklepe.

Rak pri otrocih

Leta 2015 je SCENIHR izvedla novo skupno analizo epidemioloških študij o otroški levkemiji, objavljenih do 2015. Novejše epidemiološke študije o otroški levkemiji splošnih ugotovitev niso spremenile. Čeprav je tudi analiza iz leta 2015 pokazala na povezavo pri nivojih izpostavljenosti med 0,3 in 0,4 mT, je bila ta še manj zanesljiva kot v letu 2002 identificirana ter statistično nepomembna. Avtorji so dodali, da je bila povezava v novejših študijah šibkejša, a so bile te študije majhne in metodološko niso bile izboljšane, zato nove raziskave niso bistveno pripomogle k razumevanju problema. Kljub temu pa rezultati novih študij ne spremenijo prejšnje ocene epidemioloških dokazov kot omejenih.

Objavljenih je bilo še nekaj večjih epidemioloških študij, ki pa niso razkrile novih dokazov ali razlag za prej ugotovljeno povezavo. Francoska študija Sermage-Faure et al. 2013) je preučevala razvoj otroške levkemije v povezavi z bližino visoko napetostnih daljnovodov. Pri tem so znanstveniki uporabili geokodirane informacije o naslovih prebivališč skoraj 3.000 otrok, ki so zboleli za levkemijo ter 30.000 otrok v kontrolni skupini ter lokacije daljnovodov po vsej Franciji. Pri tej študiji med tveganjem za otroško levkemijo in bližino visoko napetostnih daljnovodov niso opazili nobene povezave. Kljub temu pa so avtorji povezavo zaznali pri sub-analizi v oddaljenosti 50 m od 225 do 400 kV daljnovodov (9 primerov). Ker je bilo število primerov premajhno, ugotovitev ni statistično pomembna. Podobno študijo izvedli tudi raziskovalci na Danskem (Pedersen et al., 2014), vključevala je 1.698 primerov otroške levkemije in 3.396 kontrol. Avtorji niso našli statistično pomembne povezave med tveganjem in bivališčem v bližini VN daljnovodov. Britanski epidemiologi (Bunch et al. 2014) so razširili in posodobili že prej objavljeno študijo Velike Britanije (Draper et al., 2005) s povečanjem obdobja študije za 13 let (1962-2008), poleg 275  kV ter 400 kV daljnovodov so vključili tudi 132 kV daljnovode in poleg Anglije in Walesa vključili tudi Škotsko. Avtorji niso poročali o povezavi med levkemijo oz. drugimi otroškimi raki ter bivanjem v neposredni bližini 132 kV, 275 kV in 400 kV daljnovodov, prav tako novejša študija (Bunch et al., 2014) povezave z oddaljenostjo, o kateri je poročala starejša študija (Draper et al., 2005), ni identificirala kot relevantna.

Metode in rezultate študije primerov s kontrolami o otroški levkemiji so objavili tudi italijanski raziskovalci (Magnani et al., 2014; Salvan et al., 2015). Vključili so 412 primerov levkemij, ki so jo pri otrocih mlajših od 10 let diagnosticirali v Italiji med leti 1998 in 2001. Poleg tega so vključili tudi 587 kontrol in nato izmerili (24-48 urno) izpostavljenost zaradi bližine NF magnetnih polj v njihovih domovih. Avtorji niso poročali o nobenem konsistentnem vzorcu povezave med izpostavljenostjo in odzivom.

Druga skupna analiza, ki jo je izvedel Schuz s kolegi (Schuz et al., 2012), se je osredotočala na namigovanja prejšnjih študij (Foliart et al., 2006, Svendsen et al. 2007), da bi lahko izpostavljenost NF magnetnim poljem pospešila rast levkemičnih celic, kar bi vplivalo na preživetje otrok diagnosticiranih z levkemijo. Schuz et al. je v svoji skupni analizi združil podatke več kot 3.000 primerov otroških levkemij iz Kanade, Danske, Nemčije, Japonske, Velike Britanije in Združenih držav Amerike. Glede na rezultate so avtorji zaključili, da NF magnetna polja niso imela nobenega vpliva na verjetnost preživetja ali na tveganje za nastanek otroške levkemije.

Več metodoloških študij je preučevalo alternativne razlage za odkrito povezavo. Pregledali so na primer morebitno vlogo pristranosti izvira vzorca (Slusky et al., 2014; Mezei et al., 2008), spremembo bivališča opazovanih oseb (Swanson, 2013), prisotnosti ionov v okolici daljnovodov (Swanson et al., 2014). Nobena izmed raziskav ni identificirala faktorjev, ki bi v polnosti razložili opažene epidemiološke povezave.

Za razliko od otroške levkemije pa z epidemiološkimi študijami niso odkrili nobenih doslednih povezav pri otroškem raku na možganih. Meta-analiza (Mezei et al., 2008) in skupna analiza (Kheifets et al. 2010), ki sta nastali na pobudo SZO po skupni analizi študij o otroškem raku na možganih in NF električnimi in magnetnimi polji, nista pokazali povečanja tveganja ali vzročne povezave. Tako IARC kot SZO sta ocenili, da so dokazi za povezavo z rakom na možganih nezadostni.

Rezultati novejših študij se ujemajo s starejšimi rezultati ter s šibko splošno povezavo za otroško levkemijo. Metodološke raziskave niso dale nobenih prepričljivih dokazov za kakršno koli alternativo, torej nevzročno razlago omenjenih povezav. Nekatere novejše in metodološko bolj dodelane študije kažejo na šibkejše ali celo neobstoječe povezave med ocenami izpostavljenosti NF električnim in magnetnim poljem in levkemijo pri otrocih. Ob predpostavki, da metodološke izboljšave epidemioloških študij pripomorejo k bolj točnim ocenam ”resničnih” podprtih povezav med izpostavljenostjo in zdravstvenim tveganjem, bi lahko sklepali, da so bile nekatere povezave, ki so jih omenjale predhodne študije, posledica pristranosti ali drugih dejavnikov. Kljub temu pa ob celostnem pregledu novejših in starejših rezultatov ne najdemo dovolj dokazov, da bi spremenili predhodne sklepe o »omejenih« dokazih v povezavi z epidemiološkimi študijami otroške levkemije. Sklep SCENIHR iz leta 2015, da še vedno obstaja nepojasnjena epidemiološka povezava, ki so jo odkrili z raziskovanjem otroške levkemije in je zaradi pomanjkanja podpornih dokazov iz živalskih in mehanističnih študij ni bilo mogoče razlagati kot vzročne, je skladen s predhodnimi ocenami in se ne razlikuje od sklepov SZO iz leta 2007.

Za ostale otroške rake, predvsem za otroškega raka na možganih, je SZO dokaze ocenila kot nezadostne. Novejše študije niso prinesle novih dokazov, na podlagi katerih bi lahko povezavo potrdili. Povezave z otroškim rakom na možganih niso odkrili niti pri združeni analizi epidemioloških študij. Tako povezava med NF električnimi in magnetnimi polji in otroškim rakom na možganih ostaja malo verjetna in nepodprta s strani epidemioloških študij. Podobno ugotovitev so avtorji poročila SCENIHR objavili leta 2015, kjer so zapisali, da dokazi za otroške rake, razen za levkemijo, ne kažejo na doslednost povezave.