Namen mejnih vrednosti je preprečiti, da bi zaradi izpostavljenosti EMS prišlo do kakršnih koli tveganj za zdravje ljudi. V Sloveniji so mejne vrednosti določene v Uredbi o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju (UL RS 70/1996). Mejne vrednosti, ki jih določa uredba, so skladne z mednarodno priporočenimi mejnimi vrednostmi, ki so podane v smernicah Mednarodne komisije za varstvo pred neionizirnimi sevanji (ICNIRP) iz leta 2010 in leta 2020 ter s priporočilih Evropskega sveta iz leta 1999. Mejne vrednosti temeljijo na trenutnem stanju stroke na tem področju in upoštevajo vse znanstveno dokazane vplive na ljudi. Določene so tako, da za izpostavljenosti, manjše od mejnih vrednosti, ni znanih nobenih škodljivih vplivov na zdravje.
Varnost postavljenih mejnih vrednosti se stalno spremlja in preverja, ali je potrebno obstoječe mejne vrednosti glede na znanstvene raziskave in nove ugotovitve spremeniti. Zato Mednarodna komisija za varstvo pred neionizirnimi sevanji ICNIRP stalno spremlja in presoja znanstveno literaturo in raziskave na področju vplivov EMS na zdravje. Na podlagi presoje znanstvene literature ICNIRP pripravlja predloge za mejne vrednosti za izpostavljenost EMS, katerim sledijo številne svetovne organizacije in države. Prve smernice je Mednarodna komisija za varstvo pred neionizirnimi sevanji objavila v letu 1998, v letu 2010 pa je komisija mejne vrednosti na podlagi analize vseh znanstvenih raziskav dopolnila in jih za NF električna in magnetna polja celo povišala. Povišanje mejnih vrednosti za poklicno izpostavljenost EMS je potrdil tudi evropski parlament. Direktiva 2013/35/EU iz leta 2013, ki ureja področje poklicne izpostavljenosti delavcev na delovnem mestu, je za nizkofrekvenčna EMS določila bistveno višje mejne vrednosti do predhodne direktive 2004/40/ES iz leta 2004.
Mejne vrednosti temeljijo na znanih škodljivih vplivih EMS na človeka. Pri nizkih frekvencah so škodljivi vplivi posledica indukcije električnega toka oziroma električnega polja znotraj telesa. Ob izpostavljenosti zunanjemu NF (nizkofrekvenčnemu) električnemu ali magnetnemu polju se v človeku inducira električno polje in če to električno polje v človeku preseže določen prag, lahko povzroči vzdraženje živčnih ali mišičnih tkiv. Prag, pri katerem pride do vzdraženja, je odvisen do frekvence induciranega električnega polja v tkivih. Zaradi razlik med ljudmi (starost, velikost, telesni ustroj) so za določanje mejnih vrednosti upoštevali kar 20-kratni varnostni faktor in so mejne vrednosti postavili pri vrednostih, ki so kar 20-krat nižje od praga, pri katerem bi na podlagi znanstvenih raziskav lahko prišlo do škodljivih vplivov.
Dejanske mejne vrednosti, ki ne smejo biti presežene, so za izpostavljenost NF električnim in magnetnim poljem določene za električno polje znotraj človeškega telesa. Kakor pa je razvidno tudi iz zgornje slike, preseganje mejnih vrednosti ne pomeni, da bo to imelo za posledico nastanek neke bolezni ali drugače škodovalo našemu zdravju. Šele ob 20-kratnem preseganju mejnih vrednosti za prebivalstvo oziroma 10-kratnem preseganju mejnih vrednosti za zaposlene bi se lahko pojavili znani škodljivi vplivi na zdravje (Gajšek et al., 2014).
Določanje električnega polja znotraj človeka je zelo zahtevno, zato smernice ICNIRP določajo tudi t.i. izvedene mejne vrednosti, to je mejne vrednosti, ki veljajo izven človeškega telesa. Pri nizkih frekvencah so določene za jakost električnega polja in gostoto magnetnega pretoka izven človeškega telesa, kar je v praksi precej lažje izmeriti ali izračunati. Izvedene mejne vrednosti so konservativne, kar pomeni, da ob upoštevanje izvedenih mejnih vrednosti izhodiščne mejne vrednosti, ki veljajo znotraj človeškega telesa, zagotovo niso presežene.