Največja avtoriteta za spremljanje znanstvene literature in njeno vrednotenje v smislu ugotavljanja kakršnekoli nevarnosti, ki bi pretila ljudem zaradi izpostavljanja EMS, je Mednarodna komisija za varstvo pred neionizirnimi sevanji (ICRNIP). Komisija ni povezana z nobeno industrijsko panogo; finančno jo podpirajo Evropska unija (EU), Mednarodno združenje za varstvo pred sevanji (IRPA), Mednarodni urad za delo (ILO) in vlade nekaterih držav. ICNIRP je mednarodne smernice o mejnih vrednostih izpostavljenosti EMS, ki temeljijo na trenutnih znanstvenih ugotovitvah in spoznanjih, sprejela leta 1998 ter določila ukrepe, ki so potrebni za zmanjšanje zdravstvenega tveganja. ICNIRP v povezavi s Svetovno zdravstveno organizacijo (SZO) stalno spremlja in preverja, ali je potrebno obstoječe mejne vrednosti glede na najnovejše znanstvene raziskave spremeniti oziroma dopolniti. ICNIRP je trenutno veljavne mejne vrednosti za nizkofrekvenčna EMP sprejela leta 2010, za visokofrekvenčna EMS pa leta 2020.
Pomen smernic ICNIRP je zelo velik, saj zakonodaja v večini držav po svetu temelji na smernicah ICNIRP. To velja tudi za večino držav EU vključno s Slovenijo. Smernice ICNIRP priporoča tudi SZO.
EU je v letu 1999 izdala priporočila o omejevanju izpostavljenosti prebivalstva EMS, ki v celoti temeljijo na smernicah ICNIRP. vendar za države EU niso zavezujoče in je urejanje izpostavljenosti prebivalstva EMS v EU prepuščeno vsaki državi posebej.
V Sloveniji že od leta 1996 velja uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju (UL RS 70/96), ki poleg smernic ICNIRP zahteva 10-krat strožje mejne vrednosti na bolj občutljivih območjih (šole, vrtci, bolnice, stanovanja…).