Mobilni telefoni so postali neločljivi del sodobnih komunikacij. V nekaterih delih sveta so najbolj zanesljivi ali sploh edini dosegljivi telefoni. Spet drugod so zelo priljubljeni, ker ljudem omogočajo nenehno komunikacijo, ne da bi bilo njihovo gibanje pri tem omejeno. Zaradi naraščanja števila mobilnih telefonov je potrebno tudi povečanje števila baznih postaj.
Glavni gradniki sistema mobilne telefonije so: centrala, bazne in mobilne postaje ter mobilni telefoni. Ti vzpostavljajo zvezo z drugimi mobilnimi telefoni ali telefoni fiksne mreže prek baznih postaj. Vsaka bazna postaja ima radijske kanale določene zmogljivosti. Nepogrešljivi deli bazne postaje so antene, prek katerih bazne postaje komunicirajo z mobilnimi telefoni. Vsaka bazna postaja z radijskim signalom pokriva določeno geografsko območje (celico). Zato mora biti v mrežo sistema mobilne telefonije vključenih veliko baznih postaj. Bazne postaje so prek radijskih ali kabelskih zvez priključene na centralo mobilnega sistema. Centrala skrbi za pravilno usmerjanje zvez.
Mobilni telefoni in bazne postaje so vir VF EMS, saj prek svojih anten oddajajo in sprejemajo elektromagnetna sevanja v območju mikrovalov, to je pri frekvencah med 300 MHz in 100 GHz. To je tudi njihova osnovna naloga. Ko uporabnik vključi svoj mobilni telefon, ta začne oddajati signale in tako vzpostavi radijsko zvezo z najbližjo bazno postajo. Ko je zveza vzpostavljena, se mobilni telefon postavi v mirujoči način delovanja. Informacije oddaja le takrat, ko je potrebno, ali v rednih presledkih. Če uporabnik želi klicati, se vzpostavi dvosmerna radijska komunikacija med anteno telefona in anteno bazne postaje. Telefonski klic se usmeri na nezasedeni radijski kanal s posebno frekvenco. Govor ali druga oblika sporočila se odda z moduliranjem oddanega radijskega vala (nosilni val) po posebni metodi.
Kakovost signala je odvisna od tega, ali imajo radijski signali zadostno moč za prenos uporabnikovega klica, pa tudi od tega, ali so na isti ali sosednjih frekvencah tudi drugi močni radijski signali. Mobilni telefoni in bazne radijske postaje morajo torej uporabljati pravilno izhodno moč.
Mobilni telefoni in bazne postaje predstavljajo zelo različne izpostavljenosti. VF EMS, ki jim je izpostavljen uporabnik mobilnega telefona, so navadno precej višja od tistih, ki jim je izpostavljen nekdo, ki živi blizu bazne postaje. Vendar pa ne glede na občasne signale, ki so potrebni za vzdrževanje stika z bližnjo bazno postajo, mobilni telefon seva le tedaj, ko ga uporabnik uporablja. Bazne postaje pa nenehno oddajajo šibek signal, ki je nujno potreben za delovanje mobilnega omrežja. Jakost sevanja mobilnega telefona ali bazne postaje se z oddaljenostjo zelo hitro zmanjšuje. Če oddaljenost od vira sevanja podvojimo, se jakost zmanjša za štirikrat. To je tudi najcenejši in najučinkovitejši način za zmanjševanje izpostavljenosti sevanjem. Lastnost VF EMS, da se njihova jakost z razdaljo od vira hitro zmanjšuje, je koristna za omrežje mobilne telefonije. Na določeni razdalji od celice se ista frekvenca uporablja v novi celici, ne da bi motila radijski promet v prvi. Taka ponovna uporaba je potrebna tudi zato, ker imajo mobilna omrežja na voljo le omejen frekvenčni spekter.
Antena bazne postaje oddaja visokofrekvenčni signal, ki je v snopu bistveno močnejši kot zunaj njega. To lahko primerjamo s snopom svetlobe pri žepni svetilki. Tako kot pri žepni svetilki je tudi snop antene zelo ozko prostorsko usmerjen. Glavni snop je navadno za nekaj stopinj nagnjen navzdol in pri precejšnji oddaljenosti (od 50 do 400 m) od antene bazne postaje doseže tla. Da je sevanje bazne postaje ozko usmerjeno, kaže tudi spodnja slika. Z rdečo je obarvano območje, kjer so mejne vrednosti za I. območje presežene. To območje je le ozek pas, ki se nahaja pred anteno v višini antene, torej več 10 m nad nivojem tal.
Vsaka bazna postaja pokriva le omejeno območje okrog stolpa. Zunaj tega območja so jakosti signalov premajhne, da bi mobilni telefoni sploh delovali. Ko se moč signala tako zmanjša, se telefon samodejno poveže s sosednjo bazno postajo. V primeru, da sosednje bazne postaje ni, telefon »izgubi« signal in zveza ni več mogoča.
Da se v sistem mobilne telefonije lahko vključi večje število uporabnikov mobilnih telefonov, je potrebnih vedno več baznih postaj in anten, nameščenih čim bliže uporabnikom (na fasadah zgradb, v nakupovalnih središčih, v poslovnih zgradbah, na letališčih…). Ker so bazne postaje nameščene bliže uporabnikom, se njihova oddajna moč zmanjšuje. Izhodne moči baznih postaj v poslovnih zgradbah dosegajo le desetino moči običajnih postaj. Te moči pa niso večje od moči mobilnega telefona.
Na območju okrog bazne postaje, ki je dostopno javnosti, so značilne sevalne obremenitve precej nižje od najstrožjih mednarodnih standardov in priporočil. Le v neposredni bližini antene v njenem glavnem snopu so mejne vrednosti lahko presežene. Tipične sevalne obremenitve na človeku dostopnih območjih okrog baznih postaj dosegajo manj kot odstotek dovoljenih vrednosti. V večini primerov so signali baznih postaj v bivalnem okolju primerljivi z nivoji signalov radijskih in televizijskih oddajnikov.
