Inštitut za neionizirna sevanja
Home » Sistemi za nadzor in identifikacijo

Sistemi za nadzor in identifikacijo

od jure
Sistemi za nadzor in identifikacijo so sistemi, ki omogočajo nadzor nad predmeti. Sistemi za nadzor so namenjeni le za zaznavanje prisotnosti predmeta, sistemi za identifikacijo pa predmet tudi prepoznajo. Sistema delujeta tako, da se na predmet pritrdi poseben elektromagnetni sklop. Posebni detektorji zaznajo, kdaj se ta elektromagnetni sklop nahaja znotraj nadzorovanega območja. Pri sistemu za identifikacijo mora elektromagnetni sklop posredovati tudi oznako predmeta. Zato so elektromagnetni sklopi sistemov za nadzor vedno pasivni, pri sistemih za identifikacijo pa so včasih pasivni (energijo za oddajo identifikacijske oznake prejmejo od samega zunanjega detektorja), včasih pa so tudi aktivni – imajo vgrajeno baterijo za napajanje. S sistemi za nadzor se vsak dan srečujemo v trgovinah, kjer so namenjeni preprečevanju kraj, najbolj znan sistem za identifikacijo pa je sistem avtomatskega cestninjenja ABC. Podobni sistemi se uporabljajo tudi za dostop v prostore s pomočjo kartic ali kot elektronski ključ v avtomobilu.

Sistemi za nadzor in identifikacijo so sistemi, ki omogočajo nadzor nad predmeti. Sistemi za nadzor so namenjeni le za zaznavanje prisotnosti predmeta, sistemi za identifikacijo pa predmet tudi prepoznajo.
Sistema delujeta tako, da se na predmet pritrdi poseben elektromagnetni sklop. Posebni detektorji zaznajo, kdaj se ta elektromagnetni sklop nahaja znotraj nadzorovanega območja. Pri sistemu za identifikacijo mora elektromagnetni sklop posredovati tudi oznako predmeta. Zato so elektromagnetni sklopi sistemov za nadzor vedno pasivni, pri sistemih za identifikacijo pa so včasih pasivni (energijo za oddajo identifikacijske oznake prejmejo od samega zunanjega detektorja), včasih pa so tudi aktivni – imajo vgrajeno baterijo za napajanje.
S sistemi za nadzor se vsak dan srečujemo v trgovinah, kjer so namenjeni preprečevanju kraj, najbolj znan sistem za identifikacijo pa je sistem avtomatskega cestninjenja ABC. Podobni sistemi se uporabljajo tudi za dostop v prostore s pomočjo kartic ali kot elektronski ključ v avtomobilu.

Sevalne obremenitve

Meritve sevalnih obremenitev v praznem prostoru so pokazale, da je največja gostota magnetnega pretoka, kateri je lahko človek izpostavljen, tudi do več kot 10-krat višja od mejnih vrednosti. Spodnja tabela prikazuje primer izračuna za 30 kHz sistem za nadzor. Tudi za druga frekvenčna območja velja, da je električna poljska jakost ali gostota magnetnega pretoka večja od mejnih vrednosti.

 

Gostota električnega toka

Za oceno tveganja, ko so presežene izmerjene vrednosti v praznem prostoru, je potrebno opraviti še dozimetrične izračune v človekom telesu s pomočjo natančnih računalniških modelov.
V tem primeru je bila pri frekvenci 30 kHz največja gostota induciranega toka v možganih 17.63 mA/m2 in v hrbtenjači 32.64 mA/m2. Obe vrednosti sta nižji od mejne vrednosti smernic ICNIRP za gostoto toka v telesu, ki pri tej frekvenci znaša 60 mA/m2. Za sistem z delovno frekvenco 8,2 MHz je največja gostota induciranega toka v telesu znašala manj kot 5500 mA/m2, mejna vrednost pa znaša 16.400 mA/m2.
V obeh primerih mejne vrednosti niso presežene. Numerični izračuni so pokazali, da kljub preseganju mejnih vrednosti za električno poljsko jakost in gostoto magnetnega pretoka, resnična obremenjenost človeka ni presežena, saj so vrednosti gostote toka v telesu in SAR manjše od mejnih vrednosti.

Naprava
podatki o viru
frekvenčno območje
maks. gostota toka [mA/m2]
sistem za nadzor
tok v navitju 100 A
30 kHz
17,63 možgani / 32,64 hrbtenjača
sistem za identifikacijo
oddajna moč 2 W
8,2 MHz
5500

Priporočila

Osebe s srčnimi spodbujevalniki morajo biti pozorne na sisteme za nadzor. Znani so namreč primeri, ko so pulzirajoča magnetna polja, ki jih povzročajo sistemi za nadzor, motila delovanje srčnih spodbujevalnikov. Po oddaljitvi od sistema za nadzor srčni spodbujevalniki zopet pričnejo normalno delovati, tako da je motnja le prehodnega značaja. Zato ne priporočamo, da bi se osebe s srčnimi spodbujevalniki dalj časa, to je več kot pol minute, zadrževale v neposredni bližini senzorjev (med samimi senzorji ter v oddaljenosti do 0,5 m od senzorjev). Ob normalnem prehodu skozi sistem za nadzor se sicer lahko pojavijo vplivi na delovanje srčnega spodbujevalnika, vendar nimajo škodljivih posledic, saj trajajo premalo časa, da bi povzročili motnje.